Memorija vojne

V monografiji se avtorica ukvarja z vprašanjem, kako se je uničevalna moč prve svetovne vojne vpisovala v memorijo vojakov in civilistov na primeru ene najhujših front, ki je potekala med Avstro-Ogrsko in Italijo ob Soči. Memorijo s pomočjo teorij travme (tudi rojstne travme) in koncepta utelešene kognicije, ki poudarja tesno povezanost telesnih in psihičnih procesov, predstavi kot kompleksen pojav, v katerem se odraža tudi vsakokratna zgodovinska izkušnja. Raziskava temelji na obsežni, zvrstno in žanrsko raznoliki »spominski literaturi«, nastali pretežno med letoma 1914 in 1925. Avtorica v njej inovativno in slikovito ponazori memorijo vojne, segajočo od prvih slutenj vojne groze pod vtisom balkanskih vojn prek mobilizacijske evforije (zlasti v slovenskih mestih, a tudi v Trstu in Celovcu) in zaznave obče človeške izpostavljenosti pa vse tja do pobega iz vojaškega vsakdana v sublimne, sanjske, a tudi apokaliptične podobe, ki so bile žive še dolgo po vojni. Prikaže tudi, da so nacionalni ideologi treh novih držav (Italije, Avstrije, Kraljevine SHS) ob vzpostavljanju novih državnih meja po letu 1918 razvili paleto diskurzov, ritualov in simbolov, ki so zanikali memorijo vojne, zlasti v njenih travmatičnih razsežnostih. Preoblikovali so jo v sredstvo nagovarjanja ljudi v »pravilno« nacionalno istovetenje, kar avtorica ponazori na primerih koroške plebiscitne propagande in vznika fašizma ter antifašizma.