Temna noč

Temna noč po času nastanka in po vsebini velja za drugo od štirih glavnih del svetega Janeza od Križa.  Prvi dve obširni deli sv. Janeza od Križa, Vzpon na goro Karmel in Temna noč, sta po vsebini in zgradbi tesno povezani med seboj. Obe tolmačita isto pesem »Temna noč«, ki jo je svetnik zložil morda že v ječi v Toledu, še verjetneje pa kmalu po pobegu iz nje, leta 1578. Vzpon na goro Karmel, ki ga je svetnik pisal med svojim bivanjem na Kalvariji in v Baezi ter ga dokončal v Granadi po letu 1582, razlaga prvi dve od osmih kitic omenjene pesmi; Temna noč, nastala v Granadi v letih 1582–1585, pa prve tri njene kitice, toda z nekoliko drugačnega vidika. Prvi spis namreč obravnava »dejavno noč«, najprej noč čutov, nato noč duha, to je razuma, spomina in volje. V tej noči gre za odpoved čutnemu in duhovnemu, ki jo človek uresničuje sam. Ker pa duša ne more doseči popolnosti s svojo lastno močjo, jo – kot razlaga svetnik – »Bog vzame s svojo božansko nego, kjer jo ozdravi vsega, česar se sama ne more ozdraviti«. To delo opravi Bog z očiščevanjem v »nedejavni noči«, ki je globlja in temeljitejša od dejavnega očiščevanja in jo opisuje drugi spis, Temna noč. V tem spisu pisatelj ponovi osnovno shemo Vzpona: noč čutov – noč duha, pokaže pa, kako je nedejavna noč neprodirnejša in strašnejša od dejavne noči in kako človek ne more v njej s svojo voljo ničesar opraviti, more jo le trpno sprejemati. Še posebej velja to za nedejavno noč duha, ki je »temna noč« v najbolj globokem pomenu besede.