Vera, upanje, ljubezen

V tej knjigi je govor o treh teoloških krepostih. Z vsemi doslej natisnjenimi razpravami (tudi onimi o štirih naravnih krepostih) nam Pieper odpira »jasen pogled v neoslabljeni, za človeka vedno aktualni pomen kreposti, ki se »opira na tisočletno izročilo krščanske misli o človeku«. Po njem krepost »ni obrzdana ‘urejenost’ in ‘pridnost’ filistra, temveč bivanjsko povišanje človeške osebe ... je »skrajnost tistega, kar človek mora biti: izpolnitev človekove zmogljivosti ... je človekova usmeritev k najvišji uresničitvi njegovega bitja.« V knjigi je govor o veliki trojici vere, upanja, ljubezni, po kateri človek presega samega sebe– ker mu je darovana. Vendar napreduje v moči štirih naravnih kreposti, ki so ji za temelj. Z vsemi razpravami o krepostih (v naši zbirki povezanimi v tri snopiče) Pieper obnavlja in aktualizira klasično zahodno misel o človeku in doseže v zadnji (o ljubezni) vrtoglave višine.