Skozi šivankino uho

Postpostmodernistična religiozna poezija Erike Primc je prelomna ravno v tem, da v samem pesniškem postopku skozi pot duše od nihilizma do motrenja deparcializira pesniški subjekt in ga s tem prek duhovnoreligioznih praks sakralizacije rekonstruira ter s tem repersonalizira pesničin jaz, v presečnem razlomu osebne tragike, ki od parareligiozne nihilistične praznine vodi h kenotičnemu samoizpraznjenju, pa ponovno osmišlja svet ter ga vrača tako pesniški obdelavi kakor njeni recepciji v izvorni obliki podarjenosti.